V visokem srednjem veku je bil nagelj očitno še dokaj preprosta roža, ki ni vzbujala posebnega zanimanja, kakor so ga druge, zlasti vrtnica. Njegovo gojenje, zaradi domnevne zdravilnosti proti kugi, ter sprva verjetno še povsem naključna križanja pa so že oblikovala cvetove, ki so v obdobju gotike pritegnili pozornost umetnikov. Najprej na Francoskem, kjer nagelj že v 14. stol. omenja znani pesnik in zgodovinar J. Froissart (1337-1410).23 V naslednjem stoletju se je posvetil gojenju nageljnov d′Anjou (1409-1480), prestolonaslednik iz Napolja, potem ko so mu onemogočili prevzem zakonitega nasledstva.