Pomeni lahko tudi sámo hojo, potovanje, prispodobo poti v duhovni, mistični svet.103 Stare omike so imele sijajne ceste za procesije, npr. pri Sumercih, pri Egipčanih,, Rimljanih idr. Procesija kot simboličen obred prošnje, počastitve, prazničnosti je našla svoje mesto tudi v krščanstvu kot naravni izraz človekovega razpoloženja. V primeru najde to staro izročilo o procesiji svoj značilen pomen v človekovem razpoloženju, dejanju in kraju, imenovanem »božja pot«.