Najstarejša zgodovinska omemba gorskega zbora je shod viničarjev pri cerkvi v Slovenski Bistrici leta 1240, na katerem so slovesno potrdili najemniško pogodbo z 98 S., »Očrt slovenskega pravnega narodopisja« (Narodopisje I), Ljubljana 1944, str. 242 99 Krajevni leksikon Slovenije I, Ljubljana 1968, str. 419 100 J., itm., str. 60‒9 vsemi pravicami in obvezami s kartuzijanskim samostanom v Žičah. Kasneje so bile viničarske navade zajete v »Gorske bukve« ali »Gorski zakon« (Bergrechtsordnung), ki ga je potrdil že češki kralj II., ko je bil njih vojvoda (1260‒79). Kranjska in Istra pa sta ga dobili leta 1584.