Tudi ta okoliščina kaže, da je ista ideologija pri zgodovinarjih narekovala povsem umetno in neresnično ločevanje slovenske družbe na »tujega« plemiča in meščana ter na »slovenskega« kmeta, katerega naj bi hejslovanstvo po tisoč letih suženjstva in podložništva dokončno odrešilo hlapčevskih spon. Znamenita v Ljubljani, o katerih poje toliko ljudskih pesmi, je bila posekana leta 1638, kot piše Valvasor.88 Staro pripovedko o tej in povodnem možu je upodobil tudi v znani pesmi. Zbori in pravde pod lipo so bili del starega državnega prava Karantanije, ki ga celo sami zgodovinski viri nazivajo kot »istitutio sclavenica« (slovensko pravo) ali tudi kot »consuetudo sclavorum« (slovenska navada). 89 Imeli so izrazit značaj ljudskega prava, kakor je bilo na političnem polju že ustoličevanje.