V notranjosti Evrope pa se v verovanju kmečkih ljudstev prevladujoče odraža pomen naravnih sil in letnih časov, od katerih je odvisen uspeh letine, torej vsakdanji kruh. Temni in sovražni duhovi gospodarijo pozimi, pomlad prikliče sile rasti, poletje rodovitnost, ko naj bi rogati demoni spodbujali rast žita in njegovo zorenje. V jeseni spremlja spravilo pridelkov zahvalno obredje in prošnja po uspehu letine tudi v prihodnje.4 Globoka življenjska in duhovna vsebina teh obredij in navad najde svoje mesto tudi v krščanstvu, kjer je 4 N., Praznično leto, Celje 1965‒70 prošnja za vsakdanji kruh ena od osnovnih vezi krščanskega človeka do Nadnaravnega.