V bistvu gre pri simbolu za znamenje, v katerem se spajata vidno in nevidno. Takšna znamenja so se pojavila že v prazgodovini; imajo najbolj različne oblike, od jamskih slikarij do predmetov iz gline, lesa in kovine; z njimi je prazgodovinski človek ponazarjal zlasti nadnaravni svet in posmrtno življenje pa tudi naravne prvi ne kot poosebljene sile. V mogočnih omikah Mezopotamije, Egipta in Kitajske nekaj tisoč let pr. Kr. in zatem pri Indijcih, in Rimljanih nekaj sto let pr. Kr. pa nam simbolika nevidnega predstavlja mogočen svet božanstev, na katerega sta usodno vezani tudi zemeljsko kraljestvo in življenje njegovih pripadnikov.