Po Aristotelu omenjajo čudežno zel še drugi grški in za njimi latinski pisatelji, tako že njegov učenec in prijatelj Teofrast v svoji Historia plantarum (IX 16, 1), ki v tej zvezi omenja kar tri vrste diptama: pravi diptam, psevdodiptam in sisimber. Vendar iz njegovih opisov ni mogoče ugotoviti, za katere rastline natančno gre. V naslednjem, 3. stol. pr. Kr. omenja to čudežno rastlino tudi Antigon Karist, znan kot pisec čudovitih zgodb.