Pripovedka o Zlatorogu pomeni torej v svojem jedru nadaljevanje predzgodovinskega indoevropskega mita o lovu na sončno žival. Dejansko pa je še bolj izpopolnjena, ker njen nekdanji divji lovec v tem primeru ne predstavlja več neposredno božanstva viharja, in moči, temveč človeka-prestopnika, v osebi zapeljanega trentarskega fanta; na mesto omenjenega božanstva noči pa je stopil zeleni lovec, ki trentarskega lovca zapelje, da vzdigne roko nad božjo stvar, stori zlo delo, kar mora potem plačati s svojim življenjem. Zeleni lovec, ki je Trentarja zapeljal v pregrešno dejanje, se pojavlja v slovenskem izročilu kot demon, kot satan v človeški podobi.