To velja še zlasti za, ki vsem indoevropskim narodom velja za sončno žival ‒ kot prispodoba večnega kroženja nepremagljivega Sonca (Sol invictus). Takšnega omenja v številnih prizorih v svojih pripovedkah, torej z naravnimi rogovi, že Plinij v 1. stol. Od tega pisatelja izhaja kasneje vsa bogata krščanska simbolika z v mnogih legendah srednjega veka.