Prispodoba sončne živali pa je pogosto že sama na sebi tako poznana, da se njeni zlati rogovi v zgodbah niti ne omenjajo posebej. To velja še zlasti za, ki vsem indoevropskim narodom velja za sončno žival ‒ kot prispodoba večnega kroženja nepremagljivega Sonca (Sol invictus). Takšnega omenja v številnih prizorih v svojih pripovedkah, torej z naravnimi rogovi, že Plinij v 1. stol.