je pripovedko slišal iz ljudskih ust in v svojem veselju nad odkritjem menil, da je treba preveč robati način izražanja pripovedovalcev zgladiti, vsebine ne izpuščati, marveč jo brez obzirov dopolniti s posameznostmi, kot jih isto »ljudstvo« uporablja v drugih zgodbah in v drugi zvezi. Kakorkoli že, Kretzenbacher pravi: »Zlatorog je danes tako zelo sestavni del slovenskega pripovednega izročila, da ga je mogel učeni germanist in narodopisec sprejeti v svoje Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Celje, 1932). Ker ni môči tajiti sedanje priljubljenosti te zgodbe,« nadaljuje Kretzenbacher, »je vprašanje njene izvirne ljudskosti brez pomena, važno je le za znanstveno raziskovanje ljudskega pesništva.«