Deželni stanovi, t. j. plemstvo, so mu ugodili in pristali na običajno Poklonitev, kakršna je bila v navadi po drugih deželah, vendar na vladarjevo pismeno zagotovilo (1444), da dežela na svojih zgodovinskih pravicah ne bo zaradi tega v ničemer prikrajšana. V naslednjih letih se v mnogih spisih zgodovinska vloga Koroške nenehno naglaša. Tako nam še v istem stoletju J. Unrest v svoji Chronicon Carinthiacum (1490) zagotavlja, da izhaja naslov »nadvojvoda« za avstrijske vladarje v resnici od Koroške ter izvaja njeno slavno zgodovino še od kralja Sama, ki mu predstavlja velikega slovenskega kneza.