Cerkev je kot tolmač božje volje načrtno uvajala cerkveni obred kronanja in ustoličenja novega vladarja po vzoru škofovskega posvečenja. Umestitvene slovesnosti so se od 9. stol. dalje po vsej Evropi vršile v cerkvi in so imele bogoslužni značaj. Novega kralja so slovesno kronali in mazilili za novo službo.