Zato sem začel spodbujati posamezne lovce 32. prapora, ki so bili slučajno blizu mene, naj skušajo posamič priti do ruskih utrdb in naj od tam prično streljati. Nezaupljivo so me pogledali potem pa šli drug za drugim, a vsak je padel na tla, preden je prišel do cilja. Eden se je vlekel dalje po trebuhu, drugi so ostali ležé in, ko sem jih spodbujal dalje, mi je rekel četovodja, že izkušen v petmesečnih bojih, naj ostanejo, ker so komaj 50 korakov pred nami skriti v dobrih zakopih.