Ta družinska pisma so se ohranila, ker so jih cenili in shranili tisti, ki so jim bila namenjena. O tem, kako se je oče marca 1915 v Karpatih sam ranil v nogo, kako je poleti 1916 prebegnil k, kako se je tam učil in dobro naučil ruščine, potem v službi potoval preko Skandinavije, Londona in Pariza v Švico, o svojem obupu, ko se je v začetku l. 1918 po razpustu ruske vohunske službe znašel v tujini na cesti, brez in s tujo identiteto, dokler se ni angažiral v italijanskem tiskovnem uradu, o tem mi je povedal kaj sam in mi tudi pokazal sled strelne rane na goleni, ko mi je bilo 15 let, malo pred začetkom druge svetovne vojne.
Vsi drugi opisani dogodki izhajajo iz pismenega gradiva.