Kakor začarane so se vračale naše oči spet in spet k njegovim nogam; kadarkoli so se prestopile, vselej so zapustile v snegu krvavo sled. Postajalo nam je tesneje in tesneje pri srcu in želeli smo, da bi bilo že konec pridige in maše in počitka in da bi se vrnili od tod nazaj v vlažne grobove, iz katerih smo prišli.
Močneje je zadonel glas kuratov: »Bog, ki je videl naše grehe, vidi tudi naše trpljenje in naše kesanje.