Bili smo že vajeni takih nagovorov, zato so naša ušesa še čula njegove besede, naša srca pa so bila že gluha. Kakor začarane so se vračale naše oči spet in spet k njegovim nogam; kadarkoli so se prestopile, vselej so zapustile v snegu krvavo sled. Postajalo nam je tesneje in tesneje pri srcu in želeli smo, da bi bilo že konec pridige in maše in počitka in da bi se vrnili od tod nazaj v vlažne grobove, iz katerih smo prišli.