Tu pa smo komaj dobro čuli grmenje topov in pokanje pušk, tu, v dveh samotnih hišah kraj poljske vasi, pičlo uro hoda izza strelskih jarkov. Kakih dvesto korakov oddaljena od hiš je stala na polju na samem visoka, košata hruška. Nismo je videli spomladi, odete v belo cvetje in zeleno listje, tudi njenega sočnega sadu nismo okusili.