Denarna sredstva za kritje stroškov pri nabavi in pošiljanju šifriranih sporočil v knjigah so bila skromna, izvirala so iz občasnih skromnih prispevkov posameznikov. Člani tajnega odbora so poudarjali, da za svoje nevarno obveščevalno delo niso od nikogar prejeli in tudi ne hoteli prejeti »nobenega vinarja«, saj so želeli prepričati zaveznike, da delajo iz domoljubja, ne pa iz koristoljubja. Ko so v začetku leta 1918 zaslutili, da je v nevarnosti, so štiri ure sežigali komprimitirajoče gradivo. Dr. so po treh mesecih izpustili, saj mu niso mogli dokazati drugega kot verižništvo.