To moko je prodajal po nabavni ceni, torej brez dobička zase, mnogim dunajskim v stiski; dogajalo pa se je tudi, da je s to moko poplačal kakšno zaupno informacijo. Denarna sredstva za kritje stroškov pri nabavi in pošiljanju šifriranih sporočil v knjigah so bila skromna, izvirala so iz občasnih skromnih prispevkov posameznikov. Člani tajnega odbora so poudarjali, da za svoje nevarno obveščevalno delo niso od nikogar prejeli in tudi ne hoteli prejeti »nobenega vinarja«, saj so želeli prepričati zaveznike, da delajo iz domoljubja, ne pa iz koristoljubja.