»Stotnik Manigodić«, sem takoj uganil. Šla sva na levo in tu sem videl na desni vsaj sto metrov globoko grapo, čez katero bi bilo treba plezati najprej dol, potem skoraj navpično gor na drugo stran, kjer so bili med visokim drevjem popolnoma skriti. Le pokanje pušk in krogle, ki so frčale druga za drugo s te strani, so jih izdajale.