Ubogi konji! Napenjajo suhe ude, da se jim hrbti ježijo, padajo na spolzki ledeni cesti, spet vstajajo, mirno prenašajo obilno jim deljene batine, živijo ob slami, ki jo vlečejo iz snega in gnoja. Njihove oči so davno ugasnile, gledajo topo, brezupno v svet in kažejo suha rebra mrzlim vetrovom.