jih še vedno nosim s seboj. Da si olajšam nahrbtnik, sem jih dal 20-letnemu domačemu sinu, ki je takoj začel čitati »Kirdžali« in ni nehal niti za trenutek, dokler nismo odšli. K vojakom ni šel, ker je bil takrat še premlad, če bi sedaj prišli nazaj, bi pač moral iti.