Na krik naše straže »Halt!«[»Stoj!«] so zadnji štirje pobegnili, prva dva pa nista imela več časa, vrgla sta puške proč, dvignila roke in prosila milosti. Ko je zvedel za dober lov (to je lepo pripovedoval Navrátil), se je tako ojunačil, da si je upal skoraj do lastne bojne črte k stanovanju Navrátila, kjer je sprejel svoja ujetnika, dva mlada, krepka, zdrava in dobro rejena. M. se je takoj postavil na čelo eskorte. Za njim je šel poddesetnik z nabito puško in nasajenim bajonetom, za tem oba, za njima dva prostaka, prav tako z nabitima puškama in nasajenima bajonetoma, za njima pa prostak, ki je nesel puški obeh ujetnikov.