Nek vojak mi je pokazal leseno kočo, bolje ‒ veliko, lepo, leseno pritlično hišo z velikimi okni, zamašenimi s slamo. Vrata je odnesel kdo ve kdo, da si naredi streho na svojem zakopu ali da si pri ognju ogreje dolge prste. Vrata iz veže na levo, kjer je bilo stanovanje še nepokvarjeno, so bila zavešena z veliko jelenjo kožo in zabita, ona na desno so široko zijala: bila so kdo ve kje.