Takrat še dobro bivališče, sedaj samo k nebu štrleči dimniki, prej skedenj, kašča, sedaj nobenega sledu več. Medtem ko sem zvečer mislil, da je tu tako gospodarilo rusko topništvo s svojimi granatami, sem drugi dan na poti k Mikuliju spoznal, da so to naredili naši ljudje, kar je bilo videti iz tega, da je po vseh razvalinah bilo polno strešnice, ki bi bila pač zgorela, če bi bili vas zažgali. Kar precej je trajalo, da sem našel Mikulijevo stanovanje.