Vendar me je bilo groza pred granatami, ki so vedno bolj strašno grmele. V tem strahu nisem vedel, kaj početi, in zato sem zdaj polnil in zavezoval svoj nahrbtnik, zdaj spet ležal brezdelno in buljil predse, pričakujoč najhujšega. Čehaiću sem naročil, naj vzame moje čevlje, ki mi jih je pustil, da se preobujem, in se jezil, da smo ravno danes dobili stvari, ko sem jih najmanj potreboval.