Prerojenemu, iz trpljenja, iz gróznice in blodenj vzdramljenemu se zdí, da je vse njegovo prejšnje bitje in nehanje nekjé v daljni daljavi za njim, da je vmes célo dolgo, veliko in strašno življenje. Čuti pa obenem, da ni bila brezkoristna ta preizkušnja z vsemi njenimi brezmejnimi grozotami, da je bila preizkušnja potrebna, zato da so njegove razbolele oči ugledale veselo zarjo jutra in pomladi, da so oči njegove duše ugledale zarjo novega, poglóbljenega spoznanja.
Najprej spoznanja zmot in grehov preteklosti, nato spoznanja poti, ki vodi iz jutra v dan, iz sedanjosti v bodočnost.