Razločil sem namreč kmalu že od daleč organiziranega delavca od ”divjaka“; ne po rdečem nageljnu, po krvavi kravati, ali po znamenju v gumbnici, temveč že po hoji, po obleki, po obrazu, po vsem vedenju. Morda ni živel nič lažje od drugih, morda je bil tudi sam že okusil, kaj da se pravi brezposelnost in beda; vse na njem je razodevalo ponos in samozavest, vero váse in v prihodnost; torej same čednosti, ki jih je v preklicano malo, v slovenskem meščanstvu pa čisto nič.
Sedel sem nekoč v dunajski kavarni in sem bral ”Neue Freie Presse“.