Toda razsipnik je nosil glavo pokonci ter se je smehljal po kraljevsko: Kaj berač, kaj potepuh, kaj lačen, kaj žejen - da imam le krizantemo, kakor ji na svetu ni enake! Živel je dolgo in predolgo, dokler ni zmrznil pred cerkvenimi vratmi. Ko so ga pobrali, je bil v cunje zavit, bos in gologlav, ali na njegovih prsih je bila krizantema, belejša in svetlejša od snega; in ustna so se mu smehljala: Nič sočutja, ljudje božji -- kdo izmed vas ima tako krizantemo?