Mislil je: dokler bom spat, bom živel! Zakaj nadvse sladko in najvišjega hrepenenja vredno je življenje bolniku, še slajše je umirajočemu. V svojem srcu je prosil, da bi sanjal o tistem svetu, ki je bil nekoč živ in pisan pred njegovimi strmečimi očmi in ki je tonil zdaj bleščeč v bleščečo daljavo.