Pa je prišel nenadoma gospod, pobožal me je po laseh kakor otroka, in mi je podaril pomarančo. En sam hip, in kakor v megli sem videla njegov obraz, ker so bile objokane moje oči ... in glejte, zdaj sem ga ugledala bolj jasno pred seboj, kakor v tistem davnodavnem času, nisem genila nog in sem mu šla naproti, on pa se je smehljal in mi je ponujal svetlo pomarančo ... Visoko v sinji luči je trepetalo nebo, sonce je sijalo ... samo še tisto luč sem videla in zdelo se mi je, da sije vsa ta Velika noč meni na čast ...