”Zdaj je čas ... , zdaj je čas, da odvijem!“ sem mislila, pa nisem genila roke.
Nikogar nisem videla zunaj, slišala pa sem dobro, da je nekdo vzkriknil in da je zašumelo. Tisti krik je morda razsrdil pitona in ovil se me je s toliko močjo, da me je za hip, samo za tisti hip, spreletela črna groza ... kakor da se me je bilo oklenilo osmero mrzlih jeklenih rok s sovražno, spolzko silo ... črna groza me je spreletela; ne bila bi me pač tako v objemu sovražnih rok, zakaj stud je bil v grozi ...