Poleti so prišli časih gospodje s svojimi damami, ampak smejali so se, kakor se smeje starec otroškim igračam; niso spoštovali moje umetnosti in pomislite čudo: bolelo me je v srcu, čisto natihoma, da je niso spoštovali, dasi umetnost ni bila velika.
Menažerija je bila skromna; par opic je imel, ki so bile zmerom lačne, z rezanico nabasanega krokodila, ki je smrdel, in živega leva. Tisti je bil res živ, ampak tako star in klavrn, da se mi je zmerom smilil; žival je žival; gospod se je kazal z njim, pa se je tresel in ko je bilo komedije konec, se je skril v kot in sram ga je bilo.