Delo ga je objelo z obema rokama in ga ni izpustilo več -- neusmiljeno je, ne dovoli mu počitka ... in zdi se mi, da si počitka niti ne želi, da bi mu bilo dolgčas, če bi pisane podobe ne plesale več pred njegovimi očmi, če bi se žalostne in vesele misli ne igrale več v njegovi glavi, če bi njegovo srce ne občutilo več hrepenenja po lepoti, če bi njegovo uhó ne poslušalo več besed ... Kadar bi se vse to zgodilo, bi bilo glorije konec in recenzentje bi govorili resnico -- resnico o utrujenosti; o površnosti, o čemernem krušnem delu. Mislim pa, da se nikoli ne bo zgodilo -- kajti sam bi občutil prej nego vsi, da se bliža ...“