nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Anton Aškerc/Kritike, poved v sobesedilu:
Tam ni žgočega poletnega sonca, ne razbeljenega neba, niti prašnih cest z vikom in truščem, z zabuhlimi, potnimi obrazi; tam ni temnih, viharnih noči! Seveda jih ni -- prosim vas, kako bi se mogli sicer pod košatimi kostanji mimo skrivnostno šumljajočih vrelcev izprehajati zaljubljeni parčki? Kako bi se moglo poluglasno, z drhtečimi ustnicami govoriti o ”neznani sreči“ in vzdihovati in smehljati se s povešenimi očmi?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani