Nekdo, ki sebi na ta način ni sposoben dokazati obvladovanja svojih nagonov, nima nobenega zagotovila, da se bo sposoben rešiti alkoholizma, tobaka ali drugih razvad, v katere lahko zapade. Zanj pa je pogubno tudi to, da tak človek nima nobene duhovne vzdržljivosti za duhovno rast in ustvarjalnost, če ustvarjalnost zahteva odrekanja razvadam in nagonom. Treniranje in preverjanje vzdržljivosti duha, vsaj v obliki občasnega posta, je torej najmanj, česar moramo biti sposobni za prehod iz ‚živalskega načina življenja’ v ustvarjalnost in duhovnost.