Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta družica vali, zdaj z donečim glasom oznanja svojo radost, zdaj spet v strahu tiho cvrči in toži za tovarišico, ki mu jo je odnesel skobec. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute in ptičje hrepenenje se izliva v človeško srce. In ko so človeka objele skrbi in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja: Zapoj mi, ptičica, glasno, zapoj mi pesem žalostno, ki bo mi v srce segala, občutkom se prilegala.