‒ Aha, zdaj se je v luknji prikazala šilasta glava s črnima progama prek majh nih očes, skrbno se ozira okoli, vohlja in krči rilčkasti gobček, pa se mu menda ne zdi prav varno, ker spet izgine od vrat. Čez nekaj časa se spet pokaže, oziranje in vohanje se prične znova, sonce ga tako ljubeznivo vabi, niti nos niti uho ne sluti nikakršne nevarnosti, zdaj se ves pomoli iz hiše. Strese si prah iz grobega sivega kožuha, se še enkrat prepriča, da ni nevarnosti zanj, se usede in sanjavo gleda predse, počasi se zvrne po tleh, se zadovoljno zlekne ter obrne široki hrbet proti soncu.