Sonce prijazno in toplo sije ravno pred njegovo hišo, vse okoli je mirno in tiho, in vendar si previdni in boječi teleban ne upa na sonce. ‒ Aha, zdaj se je v luknji prikazala šilasta glava s črnima progama prek majh nih očes, skrbno se ozira okoli, vohlja in krči rilčkasti gobček, pa se mu menda ne zdi prav varno, ker spet izgine od vrat. Čez nekaj časa se spet pokaže, oziranje in vohanje se prične znova, sonce ga tako ljubeznivo vabi, niti nos niti uho ne sluti nikakršne nevarnosti, zdaj se ves pomoli iz hiše.