Brehm pripoveduje o svoji mački, ki ji je dal mlado, še slepo veverico, da jo je radovoljno sprejela med svojo rodovino in da ni delala razločka med svojimi in rejenko. Pozneje, ko so mucki toliko odrasli, da so jih oddali, je ostala veverica sama pri mački in ta se je tedaj, ko je izgubila svoje otroke, s posebno ljubeznivostjo oklenila svoje rejenke. Igrala se je z njo, jo vodila po dvorišču in po vrtu, jo klicala po mačje, veverica pa ji je odgovarjala po svoje.