Živ, živ, živ; ček, ček, ček so njegovi navadni glasovi; kadar ga pa kaj prestraši, zleti z glasnim: trrrr. Najbolj zgovorni so poleti in jeseni, ko je povsod dosti zobanja, takrat se neki bahajo: »Žito imam, pa žaklja nimam, žito imam, pa žaklja nimam.« Pozimi pa, ko na hudem mrazu medli in zanohtane krempeljce pod zmršeni kožušček privzdiguje, žalostno čivka in baje takole toži: » imam, žita nimam, siten, siten, šlek, šlek, črn, črn.«