Svojim pastorčicam je ravno tako previdna in skrbna mati, ampak ko prvikrat pridejo do vode in male račke veselo capljaje poskačejo vanjo, jo obhaja strah in groza. Zbegano skače ob vodi sem ter tja, in kliče, svari in vabi k sebi ‒ zaman, kajti račkam ploskanje in brodenje po vodi neizrečeno dobro de. Koklja se sčasoma umiri, dozdeva se ji, da njeni otroci nekaj znajo, česar ona v svoji mladosti ni znala niti se tega ni priučila pozneje.