Ko napoči dan, zleti petelin z gredi na dvorišče, poravna zmršeno perje po sebi, se ozre z bistrim očesom okoli sebe, stopi z eno nogo malo naprej, stepa s perutnicami, stegne vrat in krepko zakikirika iz zvenečega grla. ‒ Petelin je res lep ptič, mogočen in ošaben gospod. Le ga, kako nečimrno se vede, kako moško prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo.