Petelinovo petje dobro de bolniku, ki vso noč ni mogel zatisniti očesa ter je že težko pričakoval belega dne, tolažeč se, da mu bo potem odleglo; pobožna ženica pa, ki ji starost ne da spati, potiplje ob petelinovem klicu na steno, vzemši v roke in začne prebirati jagode na njem. Ko napoči dan, zleti petelin z gredi na dvorišče, poravna zmršeno perje po sebi, se ozre z bistrim očesom okoli sebe, stopi z eno nogo malo naprej, stepa s perutnicami, stegne vrat in krepko zakikirika iz zvenečega grla. ‒ Petelin je res lep ptič, mogočen in ošaben gospod.