nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Z orožjem, desnico, poved v sobesedilu:
Pred mojimi očmi, očmi bralca-arheologa, se je začel kazati zakopani človeški svet, ki sem ga s pozitivistično vednostjo poznal, ki je bil v moji zavesti prekrit s plastmi zgolj dejstev in historičnih stereotipov, zdaj pa sem naenkrat začutil, da na čuden način temu svetu pripadam. Šolska tablica, na katero je z nekakšnimi kamenčki pisal moj oče (rojen 1905), dedova avstrijska vojaška uniforma, Cankarjeve dunajske ljubice in Stritarjevi dunajski soneti, železniške postaje v malin slovenskih krajih in inteligenca iz prejšnjega stoletja s svojimi tragičnimi ljubavnimi zapleti v naši literaturi, fín de sieclovske vinjete na starih slovenskih knjigah in, Bog se me usmili, še sam Radetzky se mi ni zdel več glasba na robu kiča, pač pa nenadoma povezan z žalostjo slovenskih vojaških pesmi, ki tudi opevajo tega maršala. In vse to nima nobenega opravka z nostalgijo, če je že treba to reči, jaz sem v resnici iz neke druge zgodbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani