nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In sredi tega časa ženska, ki se sredi patriarhalnih, duhovno, moralno in telesno zamejenih razmer odloči za odhod od doma iz nejasne slutnje, iz hrepenenja po begu od življenja, ki je zanjo predvidljivo: samota, staranje, od časa in okoliščin, ki jih ne mara in delujejo proti njej.
Hotel sem njeno življenje naslikati v ostrih in slikovitih kontrastih, ki jih v današnji dobi ni mogoče izrisati, danes se vse dogaja v sprotnih, naglo menjajočih se podobah, vse poznamo, manjka skrivnosti. Dejanje Katarininega izstopa iz dotedanjega življenja in pot čez kontinent se mi je že ob začetku pisanja kazalo kot nekakšna oblika leta iz stvarnega v imaginarno ... in to je bilo mogoče v času, sredi katerega sem naenkrat stal; v času, ko so čudeži še mogoči, ko stara ljudska verovanja poznajo svoje svetnike enako dobro kot svoje sorodnike, ko angeli še letajo okrog vaških zvonikov in demoni, ki jih Jezus nažene v svinje, topotajo čez slovenske
dežele, ko so v gozdovih pošasti in ko hudič s svojimi skušnjavami še preži na človeške duše, ko je vsak presežni simbol mogoče razumeti tudi v naturalistični formi in ko je vse to naenkrat v vse hujšem nasprotju z napredkom, ki ga v sedemnajsto in osemnajsto stoletje prinese pozitivizem z eksaktnimi znanostmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani