nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Baročni čas je doba silne radovednosti, hrepenenj; po tujih deželah, tudi kelmorajnska romanja so odsev teh hrepenenj, Katarinina Zlata skrinja je daleč, in, ki prihaja iz neke temne turjaške soteske, v Ksaverijevi kapeli ljubljanske šentjakobske cerkve med baročnimi kip , ki so alegorije daljnih kontinentov, sanja o velikih prostranstvih - tu gre seveda za simbole, ampak narava te zgodbe je zelo konkretna.
Bil sem v paragvajskih misijonih, takrat ko sem roman že pisal, in fascinacija nad naravo te davnim dramatičnim jezuitskim posegom v ta prostor in njegove ljudi, se je samodejno prelila v njegovo tkivo. Tu se je resničnost zemlje, svetlobe in zvokov dobesedno prepletala z literarno imaginacijo, z neko fiktivno osebno zgodbo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani