nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Laterna magica Vaclava Havla, poved v sobesedilu:
In z malo literarne domišljije si zlahka predstavljamo, kako je vsa stvar rasla iz detajla, kako je iz posamične človeške zgodbe v posebnem družbenem kontekstu, iz njene gledališke osmislitve šla tako daleč, da je zasedla “kolektivno dušo” gledališča, kolektivno dušo vzhodnoevropskih družb, dokler ni kratko malo zasedla odra zgodovine.
Vaclava danes mnogi vidijo kot državniškega masarykovske provenience, drugi ga vidijo kot premočrtnega bojevnika zoper totalitarizem, tretji kot tolerantnega premišljevalca “nočne more postkomunizma”,kakor nekje našo čudno dobo sam imenuje; a tudi oni, ki ga vidijo v vzajemnosti vseh teh njegovih zgodovinskih opravil in poslanstev, pozabljajo na njegovo umetnost, na njegove drame, eseje in epistole. Jarka luč medijskih žarometov in manihejsko ostra jasnost, ki jo zahteva novo politično in kulturno življenje, je paradoksalno zakrila ne samo Havlovo literaturo in gledališče, temveč tudi živo, polno in neponovljivo osebo, ki je to literaturo
pisala in jo v vsakokratnem živem teatrskem trenutku iz individualne spreminjala v kolektivno dušo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani