nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Kafka, znova, poved v sobesedilu:
Še skozi ugašajoče oči, v zadnjih prebliskih komaj še utripajoče zavesti, po zares tragičnem trenutku, ki smo si ga zapomnili in radi citirah po svojih mladostnih branjih te knjige ... medtem ko mu je drugi zabodel nož globoko v srce in ga tam dvakrat obrnil ... še takrat ga v obupnem poskusu, da bi obdržal svoje dostojanstvo, prešine misel o sramoti. In to seveda ni več strah uradnika, prokurista, to je veliki človeški strah slehernega med nami. Na pot, ki jo tukaj končuje, seje napotil že na samem začetku, že takrat, ko je v nenadni stiski, nemara iz zadrege, začel poljubljati gospodično Bürstnerjevo po vsem obrazu, kakor gre žejna žival z jezikom po studencu, ki ga je naposled našla.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani